Biti pogumen

pogúmen  -mna -o prid., pogúmnejši (ú ū) 1. ki si upa storiti kaj kljub težavam, nevarnosti: pogumen človek se tega ne bo bal; to je pogumna deklica; biti, postati pogumen / pogumni vojaki hrabri // ki izraža, kaže pogum: pogumen korak, pogled; pogumne besede; pogumno dejanje 2. ki vzbuja pozornost zaradi nenavadnosti, posebnosti; drzen: pogumna metafora, misel pogúmno prisl.: pogumno iti, korakati; pogumno odgovoriti; pogumno prenašati trpljenje; pogumno stopiti pred koga / le pogumno; sam.: le najpogumnejši so nadaljevali pot 

To mi je o pogumu povedal najljubši SSKJ, sama pa sem ugotovila, da se res splača biti pogumen. Pa ne toliko biti pogumen, kot pa končno zajeti sapo in narediti korak, o katerem smo razmišljali že mesece in mesece, ampak nismo bili dovolj pogumni, ali pa nas je bilo strah posledic. Kako je neko povsem nepomembno dejanje spremenilo potek mojih misli....

Vse kar je bilo potrebno je bilo pritiniti gumb na Facebook-u in nekomu poslati prošnjo za prijateljstvo, kar bi lahko storila že kar nekaj časa nazaj, in tako ugotovila, da oseba, iz katere sem v svoji mali zblojeni glavi ustvarila pravo božanstvo, sploh ni tako zelo božanska in idealna. Kaj se mi je podilo po glavi v tistem trenutku, ko sem naredila usodni korak je težko povedati, saj sem razmišljala o vsem. O tem kaj bo oseba storila. Bo sprejela mojo prošnjo za prijateljstvo ali ne? Koliko časa me bo oseba pustila v pričakovanju? In če me, po kakšnem čudnem naključju sprejme, kaj se bo zgodilo po tem? Toliko upov sem položila v to povsem nepomemno dejanje, da je že kar smešno. Pripravljena sem bila na vse, razen na tisto kar se je zgodilo. Oseba me je sprejela v hipu in mi v hipu poslala tudi sporočilo. Pa saj moje življenje ne bi moglo biti bolj popolno! Po začetni evforiji sem seveda morala spet trdno pristati na tleh in če pomislim, da je šlo za osebo v katero sem v zadnjem letu polagala visoka pričakovanja, sem padla dokaj nizko. Vendar pa je bilo to ravno to, kar sem potrebovala. Po res dolgem času sem popolnoma neobremenjena in ne živim več s konstantno mislijo, kaj bi bilo lahko drugače, če bi sprejela eno samo drugačno odločitev. 

Da ne bo pomote, nisem neka obsedenka, ki zasleduje ljudi in živi v popolni izoliranosti in depresiji, kadar ni vse tako kot si zamisli. Bistvo je to, da sem ugotovila, kako si lahko o nekom naredimo popolnoma napačno predstavo in ga kujemo v zvezde, samo zaradi tega, ker ni v našem dosegu in nimamo dostopa do njegove prave osebnosti, ampak samo do tiste, ki smo si jo ustvarili sami. Kako nekomu, ki ga sicer poznamo, pripisujemo povsem nerealne lastnosti in si zamišljamo situacije Kako bi bilo, če ne bi... Vse to zaradi preprostega razloga, da v odnosu ni nekega vidnega zaključka in mene je to res preganjalo. Za brezveze. Bolj pravilno, sama sebe sem stalno preganjala in obžalovala svoja dejanja. Ampak zdaj lahko končno rečem, da nisem ničesar zafrknila. Moje mesto je tu, mesto dotične osebe pa nekje drugje in nimava nikakršnih skupnih točk, razen neke, zdaj že daljne, preteklosti.

Res sem vesela, da sem tisti torek dva tedna nazaj globoka zajela sapo in končno naredila nekaj in končala to zgodbo. Očitno bom od zdaj naprej večkrat bolj pogumna in naredila korak, ki v meni vzbuja strah, ampak se na koncu izkaže za odlično odločitev. NI tako grozno. V resnici je prav osvobajajoče :)