Pogrešam

Pogrešam držanje za roke, pričakovanje sms-a, metuljčke v trebuhu, zaljubljene poglede. Napetost v zraku, ko oba vesta, da sta si všeč in se bo nekaj zgodilo. Neučakanost, da se zopet vidita in rahla slabost, ki se pojavi, ko ga po dolgem času zopet zagledaš in zadržuješ prevelik nasmeh. In razbijanje srca. Razbijanje srca kadarkoli pomisliš nanj in kadarkoli dobiš sporočilo in upaš, da je njegovo. Pogrešam elektriko v zraku, pogled ter počasno približevanje pred prvim poljubom in sam prvi poljub. Prvi poljub, ko se prvič dokaže obojestranska naklonjenos in mine prvotna negotovost, če je to vse res, ali zgolj v tvoji glavi. Ko končno pride do prvega stika ustnic in čutiš kako se med tem nasmehne in se nasmehneš tudi ti. 

Pogrešam občutek, ko ti je nekdo všeč in veš, da si tudi ti všeč njemu. Objem in poljub ob vsakem snidenju, občutek njegovih rok, ko te močno objame in njegov vonj, ko zakoplješ glavo v njegov vrat. Ko vsak dotik sproži elektriko, ki se širi po tvoji koži in rahli dotiki, ki si jih izmenjujeta in toliko pomenijo. Ko lahko zakoplješ prste v njegove lase in se prižameš k njemu. Njegova bližina in občutek, da si ljubljen. 

Pogrešam biti zaljubljena.

Vse je enkrat prvič. Tudi trenutek, ko se prvič na tvojem Facebook-u pojavi slika z novico, da je eden izmed tvojih Facebook prijateljev zaročen. Halo?! Kdaj se je to zgodilo? Sicer ne gre za mojega vrstnika, ampak za par let starejšega Facebook prijatelja, ampak vseeno.

Tako pretreslo me ni niti, ko sem izvedela, da prva sošolka pričakuje otroka. Zakaj ravno ta zaroka in posledično tudi poroka?

Je to morda povezano s tem, da si sama nikoli nisem želela poroke in menim, da poroka ni potrebna za kronanje ljubezni? Ali pa je današnja družba že tako sprevržena, da je bolj naravno, da nekdo v prehodu v 20. leta dobi otroka, kot pa to da se poroči? Ali pa je to zgolj nekoliko prizadet ego večino časa samske 20letnice?

Priznam, da me definitivno manj preseneča nosečnost v tej starosti, kar je povsem skregano z logiko. Tudi mojo lastno, saj zame otrok v tej starosti prej predstavlja oviro pri doseganju zastavljenih ciljev, se pravi študiju, isaknju zaposlitve in seveda zame najpomembnejšem delu študentskega življenja: druženju s prijatelji in zabavi, kar je z otrokom v veliki meri nemogoče ali pa vsaj zelo oteženo. V tem primeru bi morala biti poroka manjše zlo, saj ti ne onemogoča ničesar od naštetega, si zgolj zavezan le eni osebi. Ampak se mi bližajoča se poroka, kljub tem racionalnim razlogom, še vedno zdi bolj šokantna. Me je res MTV s svojim Sixteen and pregnant pripravil do tega, da lažje kot zaroko sprejmem nosečnost, čeprav gre za enako stare posameznike? Ali pa je za to kriva celotna družba kjer je sprejemljivo, oziroma si pravi car, če si en večer z nekom vpostelji, naslednji večer pa že z nekom drugim, ali pa, bodimo pošteni še celo večimi ob eni priložnosti?

Morda pa so bile to tudi mlajše znanke, ki so že v zelo rosnih najstniških letih posegale po jutranjih tabletkah, takrat ko sama sploh še nisem imela prve spolne izkušnje, in veselo izkoriščale možnost, preprečevanja neželene nosečnosti naslednje jutro. Zakaj bi človek o tako nepomembni stvari razmišljal prej? Smo se res tako razvadili z vsemi možnostmi, ki jih imamo, da se nam ne da uporabiti niti najbolj osnovne in preproste stvari kot je kondom? 

Malo že zahajam s svoje osnovne teme, ampak se mi to dvoje res zdi povezano. Ne poznam veliko ljudi, ki bi bili zaročeni, kaj šele poročeni v začetku dvajsetega leta. Seveda poznam veliko parov, ki so skupaj že kar lep čas, vendar pa poznam veliko več oseb, ki brez kakršnega koli pomisleka seksajo brez kondoma, češ saj se mi še nikoli ni nič zgodilo. Ja res je, vse je enkrat prvič. Tudi zanosi se prvič. Pa da ne govorim samo o nosečnosti, tu so še vedno spolno prenosljive bolezni in seveda, da bo ironija še večja, najraje ne uporabljajo kondoma ravno tisti, ki nimajo stalnega spolnega partnerja. 

Res sem presenečena nad številom mladih, ki kljub poplavi reklam in raznoraznih delavnic v osnovnih in srednjih šolah še vedno ne uporablja zaščite. Tako težko pa le ni. Absolutno je lažje kot poviti otroka pri osemnajstih ali pa se spopasti s katero izmed nešteto spolno prenosljivih bolezni. Nekatere te, prav tako kot otrok, spremlja celo življenje.

Biti pogumen

pogúmen  -mna -o prid., pogúmnejši (ú ū) 1. ki si upa storiti kaj kljub težavam, nevarnosti: pogumen človek se tega ne bo bal; to je pogumna deklica; biti, postati pogumen / pogumni vojaki hrabri // ki izraža, kaže pogum: pogumen korak, pogled; pogumne besede; pogumno dejanje 2. ki vzbuja pozornost zaradi nenavadnosti, posebnosti; drzen: pogumna metafora, misel pogúmno prisl.: pogumno iti, korakati; pogumno odgovoriti; pogumno prenašati trpljenje; pogumno stopiti pred koga / le pogumno; sam.: le najpogumnejši so nadaljevali pot 

To mi je o pogumu povedal najljubši SSKJ, sama pa sem ugotovila, da se res splača biti pogumen. Pa ne toliko biti pogumen, kot pa končno zajeti sapo in narediti korak, o katerem smo razmišljali že mesece in mesece, ampak nismo bili dovolj pogumni, ali pa nas je bilo strah posledic. Kako je neko povsem nepomembno dejanje spremenilo potek mojih misli....

Vse kar je bilo potrebno je bilo pritiniti gumb na Facebook-u in nekomu poslati prošnjo za prijateljstvo, kar bi lahko storila že kar nekaj časa nazaj, in tako ugotovila, da oseba, iz katere sem v svoji mali zblojeni glavi ustvarila pravo božanstvo, sploh ni tako zelo božanska in idealna. Kaj se mi je podilo po glavi v tistem trenutku, ko sem naredila usodni korak je težko povedati, saj sem razmišljala o vsem. O tem kaj bo oseba storila. Bo sprejela mojo prošnjo za prijateljstvo ali ne? Koliko časa me bo oseba pustila v pričakovanju? In če me, po kakšnem čudnem naključju sprejme, kaj se bo zgodilo po tem? Toliko upov sem položila v to povsem nepomemno dejanje, da je že kar smešno. Pripravljena sem bila na vse, razen na tisto kar se je zgodilo. Oseba me je sprejela v hipu in mi v hipu poslala tudi sporočilo. Pa saj moje življenje ne bi moglo biti bolj popolno! Po začetni evforiji sem seveda morala spet trdno pristati na tleh in če pomislim, da je šlo za osebo v katero sem v zadnjem letu polagala visoka pričakovanja, sem padla dokaj nizko. Vendar pa je bilo to ravno to, kar sem potrebovala. Po res dolgem času sem popolnoma neobremenjena in ne živim več s konstantno mislijo, kaj bi bilo lahko drugače, če bi sprejela eno samo drugačno odločitev. 

Da ne bo pomote, nisem neka obsedenka, ki zasleduje ljudi in živi v popolni izoliranosti in depresiji, kadar ni vse tako kot si zamisli. Bistvo je to, da sem ugotovila, kako si lahko o nekom naredimo popolnoma napačno predstavo in ga kujemo v zvezde, samo zaradi tega, ker ni v našem dosegu in nimamo dostopa do njegove prave osebnosti, ampak samo do tiste, ki smo si jo ustvarili sami. Kako nekomu, ki ga sicer poznamo, pripisujemo povsem nerealne lastnosti in si zamišljamo situacije Kako bi bilo, če ne bi... Vse to zaradi preprostega razloga, da v odnosu ni nekega vidnega zaključka in mene je to res preganjalo. Za brezveze. Bolj pravilno, sama sebe sem stalno preganjala in obžalovala svoja dejanja. Ampak zdaj lahko končno rečem, da nisem ničesar zafrknila. Moje mesto je tu, mesto dotične osebe pa nekje drugje in nimava nikakršnih skupnih točk, razen neke, zdaj že daljne, preteklosti.

Res sem vesela, da sem tisti torek dva tedna nazaj globoka zajela sapo in končno naredila nekaj in končala to zgodbo. Očitno bom od zdaj naprej večkrat bolj pogumna in naredila korak, ki v meni vzbuja strah, ampak se na koncu izkaže za odlično odločitev. NI tako grozno. V resnici je prav osvobajajoče :)